Življenje je vedno nevarno, le smrt je varnost. Lahko ustvariš mavzolej iz svojih moralnih načel, prepričanj, idej, toda tako si mrtev, čeprav hkrati manj ranljiv. Smrt ni ranljiva. Nič se ne more zgoditi mrtvi osebi, osebi, ki nič ne čuti. Ni prihodnosti, ni možnosti za spremembe. Zadnja stvar se je taki osebi že zgodila – smrt – nič hujšega se ji ne more zgoditi. Pa ni mišljena smrt telesa, temveč duha. Želite biti bolj živi? Prav, odrecite se principom in morali, dovolite si biti pozorni, ranljivi, senzualni.
Principi nas vodijo, da nekaj naredimo ali pa ne naredimo. Niso del nas, pač pa so sposojeni, nekdo drug jih je vsadil v nas. Družba, religija, učitelj, mi pa smo jih posvojili in začeli slepo verjeti v njih, jim slediti. Če so vas naučili, da morate spoštovati sosede, kaj se zgodi, ko začutite sovraštvo do njih? Silite se biti ljubeči, prisiljena ljubezen pa ni prava, pač pa je licemerna, hinavska. Ni opojna, ne prevzame vas, še manj soseda. Tam je sovraštvo in trudi se biti prepoznano. Morala in principi pa so močnejši, zato se obsodite. Živeti tako je nemogoče in zato pretrgate stik z notranjim zavedanjem, postanete plastični. Kot robot brez življenja, strasti, užitkov.

In to je smrt najhujše vrste. To je samomor.

Recimo, ustvarim princip, da bom vedno govorila resnico in to postane navada. Zato ne bom pozorna, postala bo mehanična navada in ne bom mogla izrekati laži. Toda moja resnica je lahko živa le, če pride skozi zavedanje, resnica ni princip, je produkt tega, da sem pozorna.

To je tako, kot da bi vozila vlak. Tam so tirnice in ko vozim vlak lahko zaspim saj me ni strah, da bi napačno zavila. Vse se dogaja avtomatično po ustaljenih tirih brez napora. Življenje pa ni vlak, temveč je deroča reka. Nevarna, globoka, nepredvidljiva, neprestano spreminja tok in gladino vode, enkrat bistra, drugič motna. Življenje ni varno in ravno zato smo lahko živi.

Torej, ko odkrijete, da ste jezni, da sovražite, imate na voljo dva načina. Eden je, da jezo izrazite, drugi je, da jo potlačite. Če jo izrazite, bo postala veriga. Zato, ker na ta način  povzročite jezo v drugi osebi, in ta jo bo izrazila naprej, temu načinu ni konca. Lahko se nadaljuje leta. Drug način je, da jo zatrete in tako ustvarite rano v sebi. Ta način ustvarja trpljenje in težave, zatrta jeza namreč postane vulkan. Jeze sicer ne izražate, toda celo vaše bitje postane jezno. Nihče tega ne bo videl, toda cela vaša osebnost bo jezna. Zatrta jeza nas zastruplja in tudi če ljubite nekoga, je ob tem prisoten jezen del. Hranite se in obenem ste jezni, odprete vhodna vrata in jezni del bo ob vas.

Ne izražajte sovraštva in ne potlačite ga, noben od teh načinov ni dober. Naredite tretjo stvar. V trenutku se zavedajte, da prihaja jeza in to zavedanje bo spremenilo energijo jeze v nekaj drugega. Spremeni se v sočutje. Ko se zavedate vsakega počutja, in to samo opazujete in zaznavate brez, da bi kaj spreminjali ali pa imeli mnenje o tem, se vsako čustvo spremeni, spremeni kakovost in naravo. Nikoli več ni isto. Zakaj? Ko ste pozorni, ste nad dejstvi. Dejstva so nekje spodaj, v dolini in vi opazujete iz vrha. To ne pomeni, da se vzvišeno dvignete nad težavo, pač pa postanete priča. Niste poistoveteni, težavo opazujete pozorno, zavedate se, da težava ni del vas, ampak samo je. Torej, ko boste na vrhu pozorno opazovali težavo, se bo pojavila energija kot je jeza, sovraštvo, strah, žalost …, pa ne bo našla svojega cilja, prišla bo zraven ves, ne bo več vaš del, postali boste priča tej energiji v sebi.

In tako boste osvobojeni. Svobodni, široki, polni življenja.

In ne mrtvi.