Nov krog je pred nami, nova rast ali pa novo nezavedanje in stagnacija. Kaj izbirate? Kaj boste izbrali? Za nov krog vam ponujam nekaj tez mojstra Oshoja, meditirajte o njih.

Septembra se začne šola. Šola za tiste, ki se še redno šolajo ali pa sami želijo višjo izobrazbo kot je osnovna in srednja.

Psihologi pravijo, da vsak človek v življenju vsaj desetkrat pomisli na samomor. In to je minimum. Zakaj? Zato, ker je življenje naporno, polno preizkušenj, življenje  je težko. Je en sam boj, in človek si nenehno želi, da bi izstopil iz tega. Že samo misel, da lahko to narediš, pomaga, saj imaš izbiro.

Življenje je vedno nevarno, le smrt je varnost. Lahko ustvariš mavzolej iz svojih moralnih načel, prepričanj, idej, toda tako si mrtev, čeprav hkrati manj ranljiv. Smrt ni ranljiva. Nič se ne more zgoditi mrtvi osebi, osebi, ki nič ne čuti. Ni prihodnosti, ni možnosti za spremembe. Zadnja stvar se je taki osebi že zgodila – smrt – nič hujšega se ji ne more zgoditi. Pa ni mišljena smrt telesa, temveč duha. Želite biti bolj živi? Prav, odrecite se principom in morali, dovolite si biti pozorni, ranljivi, senzualni.

ZADOVOLJEVATI POTREBE DRUGIH

Takoj, ko je otrok star leto, se vrže v politiko. Postane politik. Preučuje starše in se ravna po njihovemu odzivu. Po tem, kaj je staršem všeč in kaj ne, kaj odobravajo in kaj ne, kaj dopuščajo in kaj ne. Otrok se ne zaveda sebe, neprestano preži na reakcije staršev in se vede v skladu s tem, da bo dobil ljubezen. Samo to je pomembno. Problem pa je, da otrok navzven ravna drugače, kot navznoter čuti. Ker se prilagaja zunanjemu, zanika notranje. Zato začuti v sebi konflikt, zazna notranjo napetost in nezadovoljstvo, ker pa je tako težko živeti, pretrga stik s tem, preneha čutiti. Zatre sleherni čustven odziv. Tako zraste in se ne zaveda procesa, ki se v njemu nenehno odvija. Ni v stiku s seboj, ne zaveda se kakovosti svojega mišljenja in čutenja.  Ne zaveda se, da pogosto razmišlja, čustvuje in ravna negativno. Leta življenja na ta način, mu slej ko prej v naročje pripelje cel kup težav in zelo težkih preizkušenj.

In potem se sprašuje, zakaj tako, zakaj mora trpeti, nič ne razume.

Pred nami je leto ekstremov, pred nami je leto raziskovanj v znamenju Bude.

Buda se je rodil kot princ Sidarta. Kot otrok je rasel v popolnem razkošju. Njegov oče se je odločil, da ga bo vzgajal brez človeškega trpljenja, zato je mladi princ živel v palači samo z zdravimi, mladimi in lepimi ljudmi. Nikoli ni videl starca, bolnega ali grdega človeka, v njegovem zavedanju tega sploh ni bilo. Ko je postal mlad mož, se je odločil, da gre v mesto   med ljudi, oče je nemudoma ukazal odstraniti vse bolne, stare in grede ljudi. Izmuznil se mu je le starec in Sidarta ga je videl. Pretreslo ga je, spoznal je, da je živel le polovično, v iluziji. Zato je palačo zapustil, odšel je v svet kot revež, med ljudi.

Deset burnih let. Zdi se mi, da sem živela v vrtincu, občutek imam, da nista minila dva, tri meseci, da se mi ni kaj usodnega zgodilo in zaradi tega sem se neprestano ukvarjala s sabo, se vlekla ven iz dreka. V tem desetletju sem doživela najhujše, od tega, da sem dvakrat skoraj zgubila hčerko zaradi bolezni, do ločitve, bolezni staršev, smrt ljubljenega tasta, neprestane poslovne preizkušnje, moje bolezni, pa poglabljanje vase, vlečenje starih zapisov ob že tako burni vsakdanjosti. Pogosto se mi je zdelo, da mi ne bo uspelo. Hrepenela sem po miru, po umiku, pa mi ni bilo usojeno.